"Zgodovina Langobardov je najpomembnejše delo benediktinskega meniha Pavla Diakona, po rojstvu Langobarda iz Čedada, ki je bival v osmem stoletju. Delo pokriva dogodke iz zgodovine Langobardov od dobe njihovega mitološkega izvora do konca vladavine kralja Liutpranda in je zgodovinarjem posebej dragoceno za razumevanje odnosa Langobardov s Franki, širši slovenski javnosti pa zavoljo množice najstarejših omemb prednikov Slovencev v vzhodnih Alpah.

V Sloveniji je delo izšlo leta 1988 v dvojezični latinsko-slovenski izdaji, ki vključuje številne opombe in dve daljši spremni besedi. Prva spregovori o Pavlu Diakonu in – skladno z naselitveno teorijo o izvoru Slovencev, ki jo je zagovarjal Bogo Grafenauer – o začetkih zgodovine Slovencev v »novi domovini«. Druga spremna beseda je bila spisana ob predpostavljeni 1400-letnici naselitve Slovanov v vzhodne Alpe, v njej pa se nahaja tudi Grafenauerjev obračun z venetskima teorijama Mateja Bora in Jožka Šavlija.

Prevod dela Pavla Diakona je sicer delo treh piscev: Frana Bradača, ki se ga je prvi lotil, Boga Grafenauerja, ki je predelal Bradačev prevod, in Kajetana Gantarja, ki je prevedel pesniške sestavine latinskega originala."

"Knjiga je delni prevod v grščini spisanih del slavnega bizantinskega zgodovinarja Prokopija iz Cezareje, ki je bival v času vladavine Justinijana v Carigradu. Prokopij je bil znatni del svojega življenja svetovalec generala Belizarja, ki ga je spremljal tako na vojnih pohodih kot na rimskem dvoru in je o tej dobi napisal tri knjige: Zgodovino vojn (Justinijanove dobe), Skrivno zgodovino ter delo z naslovom Zgradbe. Zgodovina vojn je eno temeljnih del šesto stoletnega bizantinskega zgodovinopisja. Za Slovence je važna predvsem vsebina zadnjih štirih knjig, ki opisujejo vojno Vzhodnega Rima z Goti in v katerih se nahajajo številni izmed najstarejših zapisov o tedanjih prednikih kasnejših Slovencev in ostalih Slovanov z območij južno od Donave.

Izbor besedila in prevod le tega, ki je izšel že davnega leta 1961, a je do danes žal ostal nedopolnjen s prevodi manjkajočih delov, je delo Kajetana Gantarja."

"Knjiga z izvirnim naslovom Il Regno degli Slavi Dubrovničana Mavra Orbinija je prvič izšla leta 1601, dve leti kasneje pa je bila od inkvizicije uvrščena na spisek prepovedanih del. Opisuje izvor raznih ljudstev, ki naj bi po mnenju avtorja govorila jezik Sclavenov, ter razvoj raznih njihovih kraljestev, navaja pa tudi številne vojne, v katere so bila ta ljudstva vpletena. Gre za zanimivo branje, saj po eni plati skuša dokazovati staroselstvo slavofonih ljudstev na območjih tako južno kot severno od Donave, po drugi plati pa gre za eno najstarejših del slavofonega avtorja, ki ob sklicevanju na razne tuje vire, nedvoumno piše o zgodnjesrednjeveški doselitvi Sclavenov na območja južno od Donave.

Po mnenju avtorja so »Slavi« napadli Perzijo, zavladali Aziji in Afriki, se bojevali z Egipčani in z Aleksandrom Velikim (ki ga sicer prišteva k slavofonim ljudstvom), si pokorili Grčijo, Makedonijo, Ilirijo, napadli Rimsko cesarstvo in ga prisilili k plačevanju davkov.

Slovensko izdajo knjige zaznamuje prevajalčev in založnikov pogled na ime »Slavi«, ki ga striktno prevaja z imenom Sloveni, saj meni, da ime »Slovani« pred 19. stoletjem ni obstajalo. Posledično razumeva vsa od avtorja omenjena kraljestva oz. ljudstva kot (bodisi staro- bodisi mlado-) slovenska …"

Ljubljana je bila med drugo svetovno vojno obdana z bodečo žico, bila pa je tudi obmejno mesto. Meja med Nemčijo in Italijo je tekla po severnih predmestjih mesta – Črnuče in Šentvid sta bila npr. že v Nemčiji. Italijanska žica in državna meja sta ostro zarezali v vsakodnevno življenje in ga zelo otežili.

V letih 1944 in 1945 vojna kljub vse očitnejšim znamenjem poraza sil osi ni izgubila intenzivnosti. Prav nasprotno: spopadi so se totalizirali, število žrtev pa je skokovito naraščalo. Največje vojaške operacije zavezniških sil padajo prav v to obdobje - tako na evropskem kot pacifiškem bojišču.

Ljubljana je v zgodovinski zavesti znana kot mesto, ki so ga Italijani med drugo svetovno vojno obdali z bodečo žico, ob tem pa se pozablja, da je bila naša prestolnica takrat tudi obmejno mesto.

Nacistična Nemčija je v začetku leta 1943 razglasila totalno vojno. Okupirano Evropo je na zahodu poskušala spremeniti v trdnjavo, svojo vojno na vzhodu, ki je bila od vsega začetka izjemno surova, pa se je trudila iz pohoda za "življenjski prostor" preobraziti v vojno s komunizmom.

Ljubljana je bila med drugo svetovno vojno obdana z bodečo žico, bila pa je tudi obmejno mesto. Meja med Nemčijo in Italijo je tekla po severnih predmestjih mesta - Črnuče in Šentvid sta bila npr. že v Nemčiji.

Leto 1942 je prineslo preobrat v vojni: sile osi so doživele popoln poraz v bitki pri Midwayu in na puščavski fronti v Egiptu, z obkolitvijo nemške 6. armade pa se je bitka za Stalingrad prevesila v sovjetsko korist.

Knjiga prikazuje preteklost mesta iz obdobja socializma, od povojnega pomanjkanja do začetkov potrošništva, gradnje blokovskih sosesk, motorizacije in modernizacije, petih ljubljanskih občin ter vse do prvih televizorjev, "fičkotov", črno belih fotografij in Jugoslavije.