Nik živi ob morju z očetom in šestimi mačkami. Oče je ribič, na morju od jutra do večera, in se ne zaveda, kako osamljen je njegov sin. Nekega jutra po nevihti Nik na obali naleti na majhnega kita in ker ve, da mora biti v vodi, ga odpelje domov in položi v kopalno kad. Očetu ne pove zanj, ker si želi, da bi se vsaj nekaj časa lahko družil z njim. Oče se ne razjezi, nasprotno, spozna, kako osamljen je Nik. Skupaj odpeljeta kita v morje, domov k njegovim. Na naslednjih ilustracijah pa se oče in sin pripravljata na piknik in potem na obali morja skupaj upata, da se bo morda prikazal njun mladi kit.

Slikanica tako v besedilu kot v ilustraciji prikazuje lepoto morskega prostranstva in samotnost sicer lepe obale; predvsem pa tenkočutno in ganljivo opozori na Nikovo hrepenenje po družbi in predvsem po očetovi bližini. Nevihta in mladi kit, torej spet dogajanje v naravi – podobno kot v slikanici Babica in ptica istega avtorja, poglobi medčloveške vezi in splete nova prijateljstva.

*Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2019, str. 53, avtorica Tilka Jamnik.

Kratki otroški roman upoveduje zgodbo deklice Selme, ki preživlja poletje pri dedku in babici. Rahločutna pripoved o osamljenosti se neobteženo in mestoma duhovito dotakne problema, ki obremenjuje marsikaterega sodobnega otroka. Rdečo nit spleta osrednji simbol – ptiček, ki deklico ves čas kljuva v srcu in jo opozarja na njene napake. "Kot vedno si bila samo v napoto, reče ptiček." Selma je potrta in plaha, a vse to se spremeni, ko spozna nenavadno in pogumno Špagico. Z rojstvom prijateljstva ptiček postopoma izgublja svojo moč.

Žlahtno zgodbo o odraščanju, iskanju bližine in medosebnih odnosih spremljajo zračne in s pravšnjo mero čudaškosti začinjene ilustracije. Pisateljica in ilustratorka sta leta 2013 za roman prejeli nagrado August, najuglednejšo švedsko literarno nagrado.

*Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2019, str. 83, avtorica Kristina Picco.

Mireille je letos na tekmovanju špehbomb, žaljivemu tekmovanju na Facebooku, kjer sošolci izbirajo najbolj debele in grde sošolke, osvojila šele tretjo mesto. Po navadi je bila vedno prva, kdo sta torej novinki, ki sta ji prevzeli ta »laskavi« naziv? Mireille se ju odloči obiskati in skupaj skujejo nenavaden načrt: s kolesom bodo odpotovale v francosko prestolnico, na poti pa bodo prodajale klobasice – tudi vegetarijanske! Bolj, ko kolesarijo po čudovitem francoskem podeželju, več zanimanja požanjejo na družabnih omrežjih in medijih. Njihova pot jih pripelje do sprejema pri francoski predsednici, a prav vsaka od njih ima svoj načrt, ki ga kani uresničiti v Elizejski palači. Odličen mladinski roman ceste, ki bo v odličnem prevodu Katje Zakrajšek vase posrkal in nasmejal ne samo mladino, ampak tudi njihove starše.

"Šestnajstletna Mara in njena sestrična Mariza sta hčerki bogatih posestnikov iz okolice Kopra v šestnajstem stoletju. Njunega prijateljstva ne more omajati niti čudoviti Felix iz Benetk, ki se sicer zaljubi v Maro, vendar ga oče prisili v poroko z Marizo. Mara se na poti spotakne pred vaškim fantom Markom in izgubi zavest. Ko se zbudi, ne ve več dobro, kdo je. Zahrepeni po svoji mami, brez katere je odraščala in na katero jo spominja knjiga s posvetilom. Dokončno okreva potem, ko naveže stik z vodnimi vilami, ki jo naučijo marsikatere modrosti in jo seznanijo z resnico glede njenih staršev. Njuna poroka je bila dogovorjena, Marina mama je ljubila drugega in zaradi nesrečne ljubezni se je vrgla v tolmun. Zato se Marin oče noče vmešavati v hčerine srčne zadeve. Njen novi izbranec je Marko. Toda zakonske sreče ji ni dano uživati. Mara umre 25. oktobra 1648 kot žrtev inkvizicije. Pričaka jo svetloba, Velika Mama, začetek in konec vsega, boginja, ki so ji ljudje rekli: »Nej k'r 'ma nas, Nikrmana!« Mara zaživi 14. marca 2025 novo življenje v istem kraju kot deklica v družbi bratca Felixa, ki ga ima neizmerno rada, in mamice Beti, ki jo poznamo iz knjige Vilinska kri. Optimistična pripoved z istrskimi koreninami."

Thomas Bernhard, avstrijski pisatelj, pesnik,dramatik in še kaj, se je rodil leta 1970 na Nizozemskem. Je eden najpomembnejših avtorjev našega časa, leta 1979 je za svoje delo prejel Buechnerjevo nagrado. Bil je nezakonski otrok, pri desetih letih ga je mama poslala v vzgojni zavod, kasneje pa je živel v internatu, kjer je za njegovo umetniško vzgojo skrbel dedek. Ko je bil star osemnajst let, je zbolel za pljučno tuberkulozo. Naslovno delo je avtobiografsko; opisuje čas, ki ga je po operaciji tumorja v prsnem košu preživljal v paviljonu bolnišnice Baumgartnerhoefe. Po naključju je bil v istem času v neposredni bližini, v norišnici Am Steinhof, hospitaliziran njegov prijatelj Paul, nečak slavnega filozofa Wittgensteina. Paul Wittgenstein je bil glasbeno izobražen, izredno inteligenten posebnež, ki ga je ljudomrzni Bernhard izjemno cenil in imel rad. Delo na bralcu pušča močan vtis, saj pisatelj direktno in brez predsodkov odstira travme in tabuje, pa naj govori o bolezni, zdravnikih ali prijateljstvu.

V knjigi se prepletata dve zgodbi. Junakinja prve je študentka Abby, ki dela doktorat iz življenja kengurujev. Z njimi v nacionalnem parku preživi veliko časa, prija ji samotnost, saj ji je materina smrt v zgodnjih najstniških letih pustila neizbrisen pečat in se z njo še ni uspela pomiriti. Pri svojem delu spozna novinarja Camerona. Čeprav ta izhaja iz melbournske visoke družbe, pa si želi iti svojo pot in se zaljubi v Abby. Njuno nežno ljubezensko zgodbo viharijo dogodki v zvezi z Abbynino družino in smrtjo njene matere, in šele ko slednjo v grozljivi noči podoživi, lahko s Cameronom svobodno zaživi. Zgodba, ki se prepleta z Abbyino, pa pripoveduje o Daphne, ženski v pozni starosti, ki jo Abby spozna v nacionalnem parku. Daphne je mladost preživela na kmetiji, ki je stala na področju sedanjega parka. Kmetijo jima je z možem vlada vzela zaradi načrtovanega vesoljskega programa in ju preselila v predmestje Canberre. Sesul se jima je svet in mož Doug je umrl nepojasnjene smrti. Daphne se vrača v preteklost in želi ugotoviti, kaj se je zgodilo z njim, po drugi strani pa jo bremeni krivda do aboriginov, katerih zemljo so naselili njeni predniki. Med Daphne in Abby se razvije nežno prijateljstvo in druga drugi pomagata osvoboditi se iz prijema preteklosti. (Anton Brlan)

Kurt Tucholsky , rojen leta 1890 v Berlinu, je bil nemško-judovski novinar, satirik in pisatelj, eden najpomembnejših avtorjev weimarske republike. Grad Gripsholm je njegovo prvo delo, prevedeno v slovenščino in je, kljub letnici nastanka, nadvse prijetno in sveže branje; je pa tudi navdihujoča, umirjena, prijateljstva in romantike polna ljubezenska zodba. Pisatelj Kurt in Lydija (sicer pisarniška delavka, v tem primeru pa princesa, kot jo kliče Kurt), preživljata poletne počitnice v starem gradu na švedskem podeželju, kjer pohajkujeta, plavata, jesta in lenarita. Obiščeta ju zvesta prijatelja Karlchen in Billie, ki jima z duhovitostjo in pripadnostjo popestrita zlate počitniške dneve ter pomagata rešiti mučenega otroka iz bližnjega šolskega internata.

Glavna lika v tej optimistični zgodbi o ženskem prijateljstvu, dobrih in zlih čarovnicah in istrskem ljudskem izročilu sta mlada učiteljica Beti in njena teta Malja. Beti ima moža glasbenika, s sodelavkami si popestri prosti čas z izvajanjem čarovniških obredov v dobro vseh. Pričakuje otroka. Ljubezenske zgodbe nekaterih oseb v knjigi so srečne, drugi liki pa se spopadajo z neuresničljivimi izbirami. Od posesivnih želja do zlobe in črne magije je le korak. Izkušena štriga (čarovnica) Malja je predvsem s svojo dobroto, a tudi s čarovniškim znanjem, kos še tako zlobnim napadom. Svojo nečakinjo Beti je vpeljala v svet staroverskih običajev, ko je ta prihajala k njej na počitnice v Piemont (Završje v Istri). Avtorica romana je istrska ljudska pevka, učiteljica in članica glasbene skupine Vruja (dial. izvir), ki je svoje ime dobila po naslovu zbirke novel Marjana Tomšiča.

Nečimrno drevo pripoveduje o prijateljstvu, kako ga je treba gojiti in negovati. Pravljico bo pripovedovala Irena.