Josephine Tey, predstavnica klasičnega angleškega detektivskega romana, ki se spogleduje s psihološkim romanom, je z Gospodično Pym ustvarila počasi tlečo napetost, ki doseže vrh šele v zadnjih izdihljajih, ravno preden prizorišče zagrne zavesa. Lucy Pym, urejena, a nekoliko lahkomiselna bivša učiteljica francoščine, je kot samoukinja na področju psihologije zaslovela s knjižno uspešnico (ko se je britanska javnost naveličala romanov in nato še “Freuda in njegovih”). Na povabilo stare sošolke Henriette, sedaj ravnateljice, pristane, da njenim študentkam zadnjega letnika dekliškega internata za telesno kulturo pripravi gostujoče predavanje o psihologiji. Izjemno spretno pisanje nam odkriva poglede te zunanje obiskovalke, ki izdajajo pedantno in za malenkost nečimrno gospodično, na strogi režim vadb in študija, ki se mu podrejajo dekleta. Z naklonjenostjo opazuje njihov svet, prekipevajoč od mladostne energije, osredotočenosti in ambicij, ki so uprte v skorajšnji zaključek študija. Splet dogajanja nekoliko podaljša predvideni čas bivanja gospodične Pym, ki si je o študentkah in učiteljskem zboru že ustvarila svoje mnenje, in ko pride do nesreče, Lucy Pym ni več zgolj nepristranska opazovalka.