Miles Davis, rojen leta 1926, je bil ameriški jazzovski skladatelj in trobentač, ki je močno vplival na razvoj jazza v drugi polovici 20. stoletja. Bil je začetnik bebopa, cool jazza, jazz fuziona in soustvarjalec modalnega jazza. Glasba ga je začela privlačiti pri dvanajstih letih, ko se je učil igrati trobento, zelo pa je napredoval v srednji šoli, kjer je igral v orkestru. Pri osemnajstih je z očetovim blagoslovom pustil šolo in šel za svojimi glasbenimi sanjami v New York, kjer se je pridružil skupini Charlieja Parkerja ter se z nastopi po barih in beznicah skromno preživljal. Davies je od sebe zahteval stalno izpopolnjevanje in napredovanje (v glasbenem smislu), kar mu je s trdim delom in pravilno izbiro glasbenikov za skupine, ki jih je vodil, tudi uspevalo. Jezik v knjigi je močan približek trobentačeve govorice, žargonski, sočen in prepleten s psovkami. Iskreno opisuje svoje odnose z ostalimi glasbeniki, s svojimi ženskami, pa tudi svojo odvisnost od drog in alkohola. Tudi bralci, ki jazza ne obožujejo, si ob in po branju Milesove biografije zanesljivo zavrtijo nekaj jazzovskih cd-jev z Milesom Daviesom, Dizzijem Gillespijem, Theloniousom Monkom, Budom Powellom, Johnom Coltrainom, Jimijem Hendrixom in mnogimi drugimi jazz glasbeniki.

Glasbeni svet v tem letu obeležuje 250-letnico rojstva komponista, ki je v temelju spremenil tok glasbene zgodovine in se vanjo zapisal kot genialni umetnik, skladatelj in ustvarjalec novega mišljenja.

Ob zaključku klasicizma se pojavi gigant, mogočni Ludwig van Beethoven (1770-1827) in izpelje preskok v romantiko. Njegove klavirske sonate, komorna glasba in simfonije so mojstrovine, ki so ponesle glasbo v svet neslutenih intelektualnih možnosti, ob tem pa se v njegovi senci razvijeta še Franz Schubert (1797-1828) in Felix Mendelssohn Bartholdy (1809-1847), ki s svojo izredno občutljivo naravo odpeljeta glasbeno avanturo v bogato 19. stoletje.