»Ti si moj oče,« preprosto reče fant po telefonu. Fant je desetletni deček Deedee, ki ne pozna svojega očeta Ivana in ga še nikoli ni videl. Ivanu se v trenutku zatresejo tla pod nogami, sprva misli, da gre za šalo, a kmalu spozna resnico. Sam se preživlja kot iluzionist z nastopi po klubih, kar mu omogoča beg pred težavami in problemi. Zgodba je napisana v prvi osebi, pripoveduje jo oče Deedeejevega prijatelja Rubna. Spremljamo zgodbo o odnosu med očetom in sinom, starševsko ljubezen in pomen svobode, vse do zadnjega pobega, ki ga predstavlja Ivanov zadnji iluzionistični nastop. Zanimiv roman o starševstvu, razmišljanju o življenju in svobodi skozi oči pripovedovalca in akterja Ivana. Nizozemski pisatelj Jan van Mersbergen je za Zadnji pobeg prejel nagrado F. Borderwijk-prijs za najboljši nizozemski roman leta 2014. (HB)

V drugem delu osebne sage Moj boj, v britanskem prevodu naslovljene »Zaljubljeni moški«, govori avtor o svojem prihodu iz Norveške v Stockholm, o srečanju z Lindo, s katero sta si pozneje ustvarila družino, o svojih prvih korakih v očetovstvo in o različnih (nekaterih silno komičnih) situacijah, v katerih se je posledično znašel. Pripoveduje o odnosih v tem obdobju, pretresljivo ekspresivno o doživetju najpristnejšega sramu, svoje doživljanje opisuje natančno, avtentično in iskreno, čar njegove pripovedi ponovno deluje: njegove misli bralca vsestransko prežamejo, saj je tematika pripovedi življenje samo, torej univerzalna. »Človek z visoko moralo«, kot ga označi prijatelj Geir, s svojim pisanjem dokazuje, da je edini smisel pisateljevanja, branja, vsake izmenjave mnenj, v popolni resnici; njegova visoka morala je prav v soočanju in delovanju v skladu z dejanskim stanjem in ne pomeni, da ni nikoli storil ničesar spornega, nasprotno, tudi o tem pripoveduje iskreno v tem in v drugih delih te monumentalne serije. (VVŠ)

Hugo Claus po mnenju poznavalcev spada med najpomembnejše flamske pa tudi evropske in svetovne literate. Pričujoče monumentalno delo – Bildungsroman, zgodovinski dokument o belgijski družbi med drugo svetovno vojno ter družinsko sago hkrati je ustvarjal kar deset let. Glavni junak Louis Seynaeve (avtorjev alter ego) se v prvem delu romana kot enajstletni šolar v nunskem penzionatu sooča s prikrito sprevrženostjo katoliškega osebja ter z lastno prebujajočo se homoerotično spolnostjo in obsedeno zagledanostjo v enega od sošolcev. V drugem delu Louis, sedaj že najstnik, željan ženske ljubezni, v tragikomičnih portretih svojih staršev ter ostalih članov številne družine po mamini in očetovi strani odstira zlaganost ter degeneriranost belgijske družbe, njeno razdeljenost med flamsko in valonsko kulturo ter mlahavost v sprejemanju konstruktivnih političnih odločitev. Roman, v katerem avtor briljira z živahnim, izvirnim pripovednim slogom ter občasno šokira s prizori sprijene spolnosti, je bil preveden v kar dvajset jezikov ter večkrat nagrajen. (AD)

Mladega zdravniškega pripravnika pošlje njegov nadrejeni, doktor Strauch, na dvomljivo prakso – osredotočil naj bi se na opazovanje doktorjevega brata, slikarja Straucha, ki živi v zakotni avstrijski vasi in s katerim sta z leti prekinila stike. Duševni svet pogubljenega slikarja, ki se razkrije pred mladim pripravnikom, pa je bolj brezupen, kot sta si predstavljala tako njegov brat kot pripravnik, ki si prizadeva njegovo stanje popisati v obliki dnevniških zapisov. Prvi roman velikana avstrijske književnosti Thomasa Bernharda (prvič izdan leta 1963) ne kaže prav nobene omahljivosti pri širini in globini obravnave najbolj obupanih, skrajnih človeških stanj ter vplivom zakotnega, surovega in človeku sovražnega okolja, ki nudi ozadje njegovemu razkroju. Roman nas v Bernhardovem značilnem slogu skozi slikarjeve monologe oblaga z gnevom, gnusom in obupom nad življenjem, okoljem in ljudmi. Odpor, ki ga vrtinči do skrajnega pretiravanja, pa se kaže tudi kot brezupna navezanost na objekt odpora, do tega, da trči ob skrajnost in že prehaja v komično, kar je Bernhardova svojevrstna ironija in odlika. (ŠP)

Avtor, vsestranski pisatelj, pesnik, esejist in publicist, predvsem pa človek, ki ves čas opazuje in premišljuje, v romanu globoko občuteno poda zgodbo upokojenca, ki se je po ženini smrti preselil v dom za starejše občane. Tam počasi preboleva ženino smrt ter se spominja preteklosti, ko je kot uslužbenec cestnega podjetja skrbel za cesto v svoji primorski dolini. Nekega večera, ko se odpravi v gostilno na partijo kart s prijatelji, ga zmoti cestna tabla z napisi dobrodošlice v treh jezikih, med katerimi pa ni slovenskega. Sklene, da bo to, zanj strašno, napako popravil, pa naj stane, kar hoče. (JP)

Če bi izbirali med »ljubljanskimi romani«, tistimi, katerih pripovedi si ne moremo zamisliti brez »duše« ljubljanskega vrveža, potem spada Hudečkov Golobar gotovo med najboljše. Nenavadna zgodba Petra, skrivača, ki ga vojna vihra peha sem in tja, ga skrije med golobe in določi za ljubljanskega zvonarja, poteka nad vrveži Ljubljane in iz protagonistove notranjosti. Tako pravo ljubljansko vzdušje ustvarja šele jezik, »iz stare meščanske govorice nabrane /.../ primerjave in besedne zveze, ki tesno ležejo k razkošnim podobam časa«, kakor v spremni besedi ocenjuje Matej Bogataj. Delo je bilo prevedeno v francoščino, nemščino in slovaščino, leta 1998 je pisatelj zanj dobil tudi Župančičevo nagrado, ki jo podeljuje mesto Ljubljana za dosežke na področju umetnosti in kulture. (KKH)

Konrad je 10-letni deček, ki se je z mamo, očetom in bratcem ravnokar preselil v novozgrajeno naselje vrstnih hiš. Sistematično se loti spoznavanja novih sosedov in iskanja primernih prijateljev za igro. Puncam se seveda na široko izogiba. Kljub temu se nekako spoprijatelji s punco po imenu Fridz, ki se je nedavno priselila s svojo pravkar ločeno mamo. Fridz bi se s pomočjo orjaškega kunca rada maščevala novi očetovi prijateljici, v svoj načrt pa vplete miroljubnega Konrada. Knjiga na zabaven način obravnava teme družinskih odnosov, prijateljstva, odraščanja in ločitve in je dobitnica zlate hruške. (MS)

J. Vodolazkin spada med moderno generacijo ruskih piscev, njegov roman o ruskem srednjeveškem zdravilcu Laurusu (2012) pa spada med najbolj odmevne, kar prelomne ruske romane, ki mu pripisujejo pomen Ecovega romana Ime rože in ga pogosto primerjajo z njim. Roman so prevedli že v več kot 20 jezikov, s tem pa si je prislužil tudi mesto v slovenski zbirki Moderni klasiki. Pisatelj je sicer strokovnjak za starorusko književnost in velik poznavalec srednjeveških besedil. S pripovednimi sredstvi v romanu omogoča bralcu, da empatično vstopa v senzibilno in nazorsko intimo glavnega junaka Laurusa. Tako nas popelje v poseben, srednjeveški svet z vso njegovo specifično logiko in smislom. Tu se v življenju ruskega človeka prepeltata tako pravoslavje kot predkrščanske vraže in tradicionalna znanja ljudske medicine.

Kot omenja uvodna beseda, je znameniti sodobni ruski pisatelj Prilepin o romanu ob izidu zapisal:

Najpomembnejša knjiga leta. Izžareva neznansko toplino in jo je treba nemudoma izdati v nakladi 50 milijonov izvodov, da bi bilo dovolj za vse odrasle Ruse. V otroštvu sem po prebranih knjigah hotel postati mušketir ali pilot, po prebranem Laurusu pa bi rad postal svetnik ...

(KKH)

Družino Morrisonovih, ki živi v mali vaški skupnosti Vranje jezero v Severnem Ontariu, zadene huda tragedija. V prometni nesreči umreta oba starša in zapustita štiri nedorasle otroke. Luke in Matt sta v poznih najstniških letih, Kate, ki zgodbo pripoveduje, je stara sedem let, najmlajša Bo pa je komaj shodila. Luke se odpove nadaljnemu šolanju, da lahko poskrbi za družino, izredno talentiranemu Mattu pa uspe dobiti štipendijo, a se zaradi nepredvidljivih dogodkov študiju odpove. Kate, ki je močno navezana na Matta, vidi to kot neprecenljivo izgubo, ki jo ne more sprejeti in prekine vse stike z Mattom. Ko Mattov sin Daniel praznuje osemnajst let, se družina zopet sreča. Kate se mora soočiti s spoznanjem, da Mattova odpoved študiju vseeno ni bila takšna tragedija, kot si je to predstavljala, in da je prav zaradi teh predstav uničila svoj odnos z Mattom. Roman, napisan s toplino in humorjem, je avtorici prinesel nagrado za prvenec Books in Canada First Novel Award 2002 in McKitterick Prize 2003. (COBISS)

Indijka Tehmina Sethna, ki je pred kratkim izgubila ljubljenega moža Rustoma, prispe za božično-novoletne praznike na obisk v Cleveland k sinu, njegovi ameriški ženi in njunemu sinčku. Med prazniki se mora odločiti, kje bo preživela preostanek svojega življenja. Če se odloči za vrnitev v Bombaj, bo ostala neodvisna in obdana z znanimi stvarmi in spomini na moža, vendar daleč od sina in njegove družine. Če pa ostane v Združenih državah, se bo morala podrediti novemu načinu življenja. Kljub odločitvi, ki jo mora sprejeti, pa dobrosrčna in strpna Tehmina najde čas za dva zanemarjena otroka težavne sosede. Prav kakor njena junakinja Tehmina tudi avtorica Thrity Umrigar pripada indijskim Parsijem, ki so se preselili v Združene države ter prinesli s seboj vso širino in toleranco različnih kultur. (TK)