Judit je mlada ženska, ki se očetu na ljubo poroči z debelim ostarelim poštarjem. V zakonu ni sledu ljubezni, Judit hrepeni naprej in tekom pripovedi sprejme v svoje življenje kar nekaj moških, ki se izkažejo za tako ali drugače hudo klavrne pojave, zato jih tudi hitro odslovi. Sam roman je sicer brutalna satira na narodovo licemerstvo, hinavščino, zabitost, nagnjenost k demagogiji, nerazumevanje umetnosti, precej tudi s pomočjo osmešenih moških likov, ki se od očeta naprej zvrstijo v zgodbi. Pri Judit pa niti za trenutek ni moralno vprašljivo njeno sicer suvereno ravnanje, njene zveze, njeno hrepenenje; avtor hote ustvari nedvoumno pozitiven ženski lik, Judit zna biti njegov alter ego.

Knjiga Zamolčana Istra iz leta 2006, ki jo je v mnogočem zaznamoval slovensko-hrvaški obmejni spor, je nastala ob avtorjevem soočenju s knjigo hrvaškega avtorja Stjepana Srkulja iz leta 1937 z naslovom Hrvatska povijest v devetnaest karata, v kateri hrvaški avtor priznava, da Istra ni bila nikoli pred 20. stoletjem poseljena s Hrvati niti ni nikoli do Pavelićevega »razglasa« 9. septembra 1943 pripadala katerikoli obliki hrvaške države (in še ta »razglas« so onemogočili nacisti).

Zamolčana Istra sledi kartam iz Srkuljeve knjige skozi različna časovna obdobja od dobe Teoderika Velikega do leta 1991 in ob tem raziskuje ter obdeluje položaj Slovencev v Istri. Knjigo zaznamuje tudi nenavadno in nedokazano pojmovanje Slovencev kot avtohtonih naslednikov Venetov, ki da se razlikujejo od v srednjem veku na novo priseljenih Slovanov. Izteče pa se v poziv k napotitvi mejnega spora med državama pred meddržavno sodišče, kar pa po razsodbi arbitražnega sodišča o državni meji slovenski strani ni več sprejemljivo.

V poljudno pisani knjigi, ki je po avtorjevih besedah namenjena ljudem, ki niso preveč 'naštudirani', zanima pa jih, če se v zgodovini »našega naroda« nahaja kaj nenapisanega, se Angel Martelanc sprašuje, ali je ta zgodovina »ta prava«; in se pri tem ob razmisleku o virih – najsi bo arheoloških ali pisnih – pomika po prostoru starodavnih ljudstev, ki jih tolmači preko slovenskega izročila. Ob ugotovitvi, da se odgovor na v podnaslovu zastavljeno vprašanje glasi »Ne«, vabi k razmišljanju o tej temi tudi ostale.

V knjigi, katere del gradiva je izšel že v zborniku Slovensko staroselstvo in Istri, je moč najti obilo slikovnega gradiva atestinske arheološke kulture, ki jo avtor pojmuje kot venetsko, in posledično kot slovensko kulturno dediščino. Besedilo se umešča v že kar obsežni korpus slovenske venetološke literature v izdaji Založništva Jutro.

"Knjiga z izvirnim naslovom Il Regno degli Slavi Dubrovničana Mavra Orbinija je prvič izšla leta 1601, dve leti kasneje pa je bila od inkvizicije uvrščena na spisek prepovedanih del. Opisuje izvor raznih ljudstev, ki naj bi po mnenju avtorja govorila jezik Sclavenov, ter razvoj raznih njihovih kraljestev, navaja pa tudi številne vojne, v katere so bila ta ljudstva vpletena. Gre za zanimivo branje, saj po eni plati skuša dokazovati staroselstvo slavofonih ljudstev na območjih tako južno kot severno od Donave, po drugi plati pa gre za eno najstarejših del slavofonega avtorja, ki ob sklicevanju na razne tuje vire, nedvoumno piše o zgodnjesrednjeveški doselitvi Sclavenov na območja južno od Donave.

Po mnenju avtorja so »Slavi« napadli Perzijo, zavladali Aziji in Afriki, se bojevali z Egipčani in z Aleksandrom Velikim (ki ga sicer prišteva k slavofonim ljudstvom), si pokorili Grčijo, Makedonijo, Ilirijo, napadli Rimsko cesarstvo in ga prisilili k plačevanju davkov.

Slovensko izdajo knjige zaznamuje prevajalčev in založnikov pogled na ime »Slavi«, ki ga striktno prevaja z imenom Sloveni, saj meni, da ime »Slovani« pred 19. stoletjem ni obstajalo. Posledično razumeva vsa od avtorja omenjena kraljestva oz. ljudstva kot (bodisi staro- bodisi mlado-) slovenska …"

Literatura ni orodje; njena edina orodnost bi lahko bila zgolj kritika tega, kar mislimo, da vemo o sebi in svetu. Pisateljičina dilema: biti tiho ali izkričati moro "drvenja v fašizem" (Boštjan Videmšek) je gonilna sila romana o begunki Hibi iz Sirije in priseljencu Janu iz Slovenije. V Londonu, kjer se njuni najstništvi srečata na isti šoli, imata enako potrebo po zraku in toplini, a zelo drugačno ozadje doživetij in razumevanj, iz katerih je zgrajen njun svet. Podobno tudi množica stranskih zgodb in njihovi protagonisti, katerih preplet riše podobo sodobnega človeka – begunca. Biti pravičen do teh različnih ozadij in biti odziven na dogajanje, ki mu nihče ne more ubežati v varno udobje, pa je vezno tkivo romana, s katerim avtorica prepričljivo lepi raziskovanje in dokumentarno označevanje pripovedi z dramatičnim in mestoma tragičnim tokom zgodbe. Roman bo za mlade in odrasle bralce dragoceno literarno-etično doživetje.

*Anotacija je dostopna v Priročniku za branje kakovostnih mladinskih knjig 2019, str. 117, avtor Vojko Zadravec.

Magdalena je izseljenka, ki si je svoj novi dom poiskala v avstralskem Lightning Ridgeju, znanem po najdiščih črnih opalov. Njena intimna zgodba se prepleta z življenjskimi usodami številnih iskalcev opalov, ki tamkaj poizkušajo najti svoj kos sreče in bogastva, spremljamo pa lahko tudi različne zgodbe tamkajšnjih Aboriginov. Roman Cilke Žagar (1939), v Avstraliji živeče Slovenke, ki ustvarja tako prozo kot poezijo, ne daje enoznačnih odgovorov, temveč razmišlja o življenju in je poln modrosti. (Erika Marolt)

Osrednja pozornost je namenjena simbolnim dimenzijam likovnih del (javni spomeniki V. Vodniku, S. Jenku, I. Cankarju, kraljema Petru I. in Aleksandru I. Karađorđeviću, Ilirski steber), emblematičnim likovnim podobam (Layerjeva slika Marije Pomagaj) in likovnim ustvarjalcem, ki so dobili mitičen status (slikar I. Grohar, karikaturist H. Smrekar).

Pred 300 leti, 13. maja, se je rodila Marija Terezija, najbolj pomembna vladarica naših prednikov. V svoji 40-letni vladavini je vpeljala vrsto reform, katerih učinki so še danes izrazito vidni.

Slovenski alpinizem predstavlja eno od velikih slovenskih zgodb o uspehu. Še posebej z vzponi v Himalaji Slovenci sodimo v sam vrh svetovnega alpinističnega dogajanja.

Nove tehnologije, ki omogočajo sledenje genov, nam prvič omogočajo vpogled v to, kdo so bili naši genetski predniki. Raziskave kažejo precej drugačno sliko, kot bi pričakovali, in nekatere stare predpostavke so popolnoma zgrešene. Odgovor na vprašanje, kdo so naši predniki, pa je le del odgovora na vprašanje, kdo smo, saj se drugi del skriva v naši kulturni identifikaciji.