Gabriel se spominja svojega otroštva v afriški državi Burundi. Bilo je v času, ko so se začela medplemenska trenja med Tutsijci in Hutujci. Kot desetletni fantič je veliko časa preživel v družbi štirih najboljših prijateljev. Marsikaj so ušpičili skupaj, radi so preživljali čas v starem avtomobilu. Gabriel se je dopisoval s francosko vrstnico Laureo, soseda mu je posojala knjige iz svoje bogate knjižnice. Njegova mama je bila prebežnica iz Ruande, njegov oče je bil Francoz. Skupaj s sestro Ano so živeli v ugledni soseski, daleč od revščine, ki je spremljala očetove služabnike. Toda dnevi brezskrbnosti so se počasi približevali h koncu, saj je bilo vedno več znamenj o bližajočem se spopadu, ki se bo začel v Ruandi in zajel tudi Burundi. Gabriel je pobegnil v Francijo, kot odrasel človek pa se je vrnil v domovino, obiskal starega prijatelja in poskrbel za svojo ostarelo mamo, ki ji je vojna omračila um. Avtor je s tem romanom osvojil Goncourtovo nagrado za najboljši prvenec. (RN)

Glavni protagonist romana Franz Ritter živi na Dunaju in se kot muzikolog na Univerzi ukvarja z glasbo in poezijo Irana. V uvodnem delu romana prejme šokantno zdravstveno diagnozo, ki mu ne pusti spati. V neprespani noči mu spomini odtavajo na kraje njegovega raziskovanja na Bližnjem vzhodu. Istega dne prejme tudi sporočilo Sarah, njegove velike ljubezni, ki mu pošlje izvleček o običajih plemena Berawan. Ritter se spominja njunega skupnega časa v različnih krajih Orienta. Iz protagonistovega spomina bralec pobližje spozna dejstva in zgodbe, ki predstavljajo pomemben prispevek Orienta Zahodni kulturi, obenem pa razkriva, kako sta bila oba svetova že od nekdaj problematično prepletena. Kompas od bralca zahteva zbranost, saj nikakor ni lahko branje, meji že skoraj na enciklopedijo zgodovinskih podatkov. Zahtevno potovanje skozi prostor in čas. Mathias Enard je francoski pisatelj in velik poznavalec Bližnjega vzhoda. Za roman Kompas je 2015 prejel najvišje francosko literarno priznanje, Goncourtovo nagrado za najboljši roman v francoskem jeziku. (HB)

Franz-Georg je deček brez spomina na prvih pet let svojega življenja. Edina vez z njegovo preteklostjo je plišasti medvedek Magnus. Zgodba se začne v Nemčiji proti koncu druge svetovne vojne. Njegova starša se po razpadu tretjega rajha skrivata pod lažnimi imeni, dokler oče ne izgine v Južni Ameriki. Mama pred svojo smrtjo pošlje dečka v London, kjer bo živel pri stricu Lotharju. Prepričajo ga, da si spremeni ime. Med odraščanjem se vedno bolj zaveda medvojne nacistične dejavnosti svojih staršev. Kot mladenič odpotuje v Mehiko, kjer spozna žensko z imenom May, ki mu podari knjigo Pedro Páramo pisatelja Juana Rulfa. Tako kot glavni junak se tudi Franz-Georg odpravi na pot iskanja. Med dolgo hojo in vročino omedli, vendar pride v stik z dotlej pozabljenimi spomini. Dokoplje se do spoznanja, da so ga posvojili in da Dunkentali niso bili njegovi pravi starši. Mladi mož se po okrevanju v bolnišnici odloči, da bo njegovo ime odslej Magnus. Roman je prejel Goncourtovo nagrado. (RN)

Piše se leto 1875. V žgočem soncu se po 15 letih zapora v svojo vas vrača Luciano Mascalzone. Prišel je, da bi končno videl žensko, o kateri je ves čas sanjal. Ko je potrkal na njena vrata, ga je le ta nemudoma spustila k sebi. Toda ženska ni bila Filomena, že davno pokojna, temveč njena sestra Immacolata, ki je po strastno preživetem snidenju tudi zanosila. Mascalzone svojo napako izve le nekaj trenutkov pred svojo smrtjo. Rojstvo sina Rocca predstavlja začetek sage Scortovih. Da bi se preprečila jeza in maščevanje v vasi, župnik zaščiti fantka in ga odnese v rejniško družino. Rocco odraste v problematičnega otroka in moža, krade, požiga, posiljuje, si s svojimi dejanji ustvari pravo bogastvo, se poroči z Mutasto in ima tri otroke. Skozi roman spremljamo družinsko sago vse do današnjih dni, kjer je pomembna celotna družina Scorta in ne le posameznik. Spoznamo voljo do preživetja vsakega individuuma, kako se skuša otresti sramote družine, ki jo pesti preteklost. Pod žgočim soncem, simbolom za življenje in smrt, pa kljub vsej črnini uspeva tudi sreča v trafiki s tobakom, ki je poleg družinske skrivnosti tudi edino, kar Scortovi premorejo. Odličen roman francoskega pisatelja Laurenta Gaudéja, leta 2004 nagrajenega z Goncourtevo nagrado, o italijanski družini, nastali iz sramote, ki se iz generacije v generacijo bori za preživetje. (HB)

V romanu Taniosova pečina francoskega pisatelja libanonskega porekla spoznamo zgodbo dečka Taniosa, rojenega v tridesetih letih devetnajstega stoletja v libanonski krščanski vasi Kfarjabda. Okoli njega je lebdela legenda, da je nekega dne splezal na pečino in čudežno izginil, po njem pa je pečina dobila ime, Taniosova pečina. Dečkovo življenje ni bilo srečno, govorilo se je celo, da je nezakonski sin šejka, s čimer je v svoje okolje prinašal nemir in skrivnosti. Prvoosebni pripovedovalec tako skuša odkriti ter razvozlati uganko in legendo okoli dečkovega življenja. Razpre se nam Taniosova usoda, sestavljena iz devetih postaj življenja, od rojstva preko šolanja in vse do njegovega izginotja. Vso zgodbo Maalouf opre na širše zgodovinsko ozadje in postreže s čutno zgodbo s pridihom Orienta. Za roman je Amin Maalouf 1993 prejel prestižno francosko nagrado Prix Goncourt. (HB)

Alabama song je fiktivna avtobiografija Zelde Fitzgerald, žene F. Scotta Fitzgeralda, ki temelji na resničnih odsekih zakonskega para. To je zgodba Zelde Sayr, femme fatale iz Alabame, in njenega moža, pisatelja S. F. Fitzgeralda. Zgodba se prične junija 1918. Samozavestna Zelda se zaljubi v poročnika Scotta, ki nenehno sanja o tem, da bo nekoč postal najvplivnejši ameriški pisatelj. Ne mine leto, ko se poročita in začneta živeti življenje polno eskapad in zabav, brez miru in vedno v pogonu. Nenehno sta na poti, potujeta od Pariza, New Yorka do obale Francije in srečujeta pomembneže tistega časa. Njun način življenja kmalu postane finančno preobremenjen, Scott se prične predajati alkoholu in pojavijo se problemi v njunem odnosu. Ko pride še do skoka čez plot, težave dosežejo svoj vrh. Njun vsakdanjik pričnejo spremljati žaljivke, ljubosumje in trpinčenje. Zelda pristane v psihiatrični bolnišnici, kjer s 47 leti tudi umre.

Kritično branje zgodbe o vzponu in padcu nekdaj najslavnejšega para skozi oči ženske. Roman je leta 2007 prejel Goncourtovo nagrado, ki je najuglednejša francoska književna nagrada. Podeljujejo jo avtorjem, ki ustvarjajo v francoščini.

Naslov HHhH je kratica za krilatico Himmlers Hirn heißt Heydrich (Himmlerjevi možgani se imenujejo Heydrich), ki je v času tretjega rajha krožila v nacistični Nemčiji. Osrednja zgodba romana je poskus atentata na Reinharda Heydricha v času druge svetovne vojne, ki sta ga v operaciji Antropoid poskušala izvesti Jozef Gabčik in Jan Kubiš v Pragi. Opisuje Heydrichovo življenje in življenje obeh atentatorjev. Knjiga je prepletena z avtorjevimi komentarji o samem pisanju knjige in z razmišljanji o literaturi na temo atentata. (MS)

V romanu Tri močne ženske spoznamo zgodbe treh akterk, razpetih med Afriko in Evropo. V središču prvega dela je Norah, odvetnica afriških korenin, ki jo oče skupaj s sestro in mamo zapusti, sam pa ostane s priljubljenim sinom Sonyjem. Ko Sony pristane v ječi, očetu pa zmanjka denarja za odvetnika, zahteva od Nore vrnitev, da bi Sonyja ubranila zapora. V drugi zgodbi, obenem tudi najdaljši, spoznamo Fanto, učiteljico francoščine, in njenega moža Rudyja. Čeprav je Fanta ena izmed treh žensk, pa o njej ne izvemo prav veliko. Zgodbo pripoveduje Rudy, učitelj, ki se zaplete v pretep z učenci, posledično propade in s svojo družino pobegne v Francijo. Sledi mu Fanta, prepričana v bogastvo in razkošje evropskega mesta. V tretjem delu je glavni lik Khady, ki jo spoznamo že v prvem delu. Od vsega srca si želi otroka, toda nikakor ne zanosi. Kmalu ji umre mož, sama ostane pri njegovi družini nezaželena, zato jo odženejo v Francijo. Toda popotovanje se izkaže za težavno, ob prebegu si težko poškoduje nogo in ostane brez denarja. Da bi zaslužila denar za pobeg v Evropo, se je prisiljena prostituirati, na koncu pa umre. Vse tri akterke se nad svojo usodo in pritiski ne pritožujejo, obdržijo svojo čast v nasprotju z moškimi liki, ki moč izražajo z nasiljem in brezčutjem, v resnici pa so slabiči. Roman Tri močne ženske je leta 2009 prejel priznano francosko književno nagrado »Prix Gouncourt«. (HB)

V zadnjih vzdihljajih bojev prve svetovne vojne Édouard reši soborca Alberta gotove smrti, ob tem pa utrpi hudo poškodbo obraza, ki ga spremeni v odvisnika od morfija in Albertove pomoči. Ob vrnitvi s fronte se mlada vojaka srečujeta s hipokrizijo družbe in politikov, ki glorificirajo padle vojake, medtem ko preživeli in pohabljeni predstavljajo le breme in nadlogo, ki se jo vsi otepajo. Albert in Édouard sta ujeta v vsakdanje životarjenje, dokler se Édouardu ne utrne drzna ideja. Njena uresničitev bi verjetno za vedno odpravila njune denarne težave, a bi ju prav tako nepovratno usmerila na pot ubežnikov pred zakonom. Izvrstna pripoved, ki prepleta osebne in širše družbene okoliščine povojne Francije, je bila leta 2013 nagrajena s književno Goncourtovo nagrado. (MŠ)

Roman pisatelja Michela Houllebecqa je zgodba francoskega slikarja Jeda Martina, bivšega fotografa, ki svoje ime uveljavi šele s slikanjem starih Michelinovih posnetkov. Ko prične s svojim naslednjim projektom, slikanjem portretov znanih osebnosti, požanje svetovno slavo. Postane priznan in najbolj plačan francoski umetnik. Za avtorja uvoda kataloga portretov si nato izbere francoskega pisatelja Michela Houllebecqa, ki povabilo sprejme, ta pa v zameno dobi svoj portret. Med sodelovanjem ga Jed obišče na njegovem domu, kjer se mu pisatelj prikaže v sproščeni luči. Toda nato se zgodi krut umor. Michela Houellebecqa najdejo v svoji hiši razkosanega in razmetanega po sobi, izgine pa tudi njegov več milijonov vreden portret. Zdi se, kot da je morilec prav Jed Martin ... V nadaljevanju spoznavamo zgodbo slikarja, ki prične živeti v odmaknjenosti. Njegova mati je naredila samomor, ko mu je bilo sedem let, na smrt bolan oče pa sam odpotuje v Zürich, kjer zaprosi za evtanazijo. Šele po njegovi smrti Jed prispe v bolnišnico, kjer surovo pretepe tajnico v sprejemni pisarni in neopažen odpotuje iz Švice.

Michel Houellebecq se v romanu opisuje ironično, obleče se v razvlečeno, črtasto pižamo, neprestano je v oblaku cigaretnega dima in s steklenico vina pred seboj. Za razliko od ostalih svojih romanov tu ne provocira. Osrednji temi zgodbe sta smrt in umetnost, okoli katerih se vrtijo ostale.

Michel Houllebecq je za roman Zemljevid in ozemlje končno prijel tudi pomembno francosko Goncourt nagrado. Že od leta 1903 jo podeljujejo avtorjem, ki ustvarjajo v francoskem jeziku.