Študija skozi natančen popis razpada Jugoslavije ob kombinaciji pogledov iz notranje in zunanje perspektive ne razlaga nastanka samostojne države Slovenije kot poslednje stopnje v teleološkem razvoju nacije v državo niti ne kot rezultata razmerij velesil v sklepnem obdobju hladne vojne, temveč raziskuje proces nastanka nove države s stališča kapitalističnega svetovnega sistema. Po analizi avtorja so republiške birokracije same razbile socialistično Jugoslavijo v okoliščini projekta novega svetovnega meddržavnega reda, ki naj bi ohranil gospostvo ZDA, in vzpostavile nacionalne države, da so s temi kot orodji uspele nadomestiti sicer odsotni kapitalistični razred in namesto njega uvesti razredna razmerja prisvajanja presežne vrednosti v okolju perifernega kapitalizma. Ker naj bi ta novi svetovni red medtem že propadel in ker je slovenska politična elita za razliko od elit v tistih postsocialističnih državah, ki še poskušajo razviti nacionalno buržoazijo, preživela skozi usmeritev v odvisnost od evropskih kapitalov, se knjiga izteče v svarilo pred možnostjo, da kriza EU v slučaju (ki se zdi verjeten), da oblast v jedrnih državah EU prevzame skrajna desnica, preraste v nacionalno krizo. (MG)